začetna stran

Dom irskega terierja je zelena Irska, ki je vzredila kar veliko število pasem. Nekatere pasme so postale bolj popularne, druge manj, nekatere so veljale za aristokratske, druge kmečke. Lastniki irskih terierjev niso bili aristokrati, ampak preprosti kmetje in delavci, zato so bili dolgo zapostavljeni. Kar pa ni tako slabo, saj je ravno zato irski terier, ki velja za enega od najstarejših terierjev na svetu, še dandanes zelo prvinski in načeloma velja za zelo zdravo pasmo.

Obstajajo nedvoumni dokazi, ki spremljajo standarde, da je pasma stara najmanj dve tisočletji. Njegove prednike naj bi na zeleni otok pripeljali rimski legionarji. Ti psi naj bi bili očetje sedanjega irskega terierja.

Terierje so v starih časih imeli kmetje, rudarji ali delavci in ne veleposestniki. Uporabljali so jih predvsem z namenom, da so jim po hiši in hlevu lovili in odganjali podgane in miši, na polju pa lovili zajce, prepelice, srnjad in lisice.

Tako kot je značilno za večino terierjev je tudi irski terier veliki lovec. Različne pasme so bile izoblikovane glede na njihove sposobnosti, npr. za pogon se uporablja goniče, za dviganje pernate divjadi šarivce, za prinašanje prinašalce, za lov na visoko divjad hrte, itd. Irski terier vse to delo opravi sam, če se mu le pokaže priložnost in ima dovolj prostora, na katerem lahko teče po mili volji. Kljub temu, da je postal družinski pes kot večina pasem je ostal žilav kot malokateri pes na svetu. Svojeglavost, ki ji lahko rečemo tudi izjemna iznajdljivost, pa mu je pomagala, da ni preveč razširjen, kar bi mu smo škodilo.

Prvi standard irskega terierja so napisali leta 1880. Popravili in prilagodili so ga leta 1889, ko sose v angleškem klubu za irske terierje odločili, da irskim terierjem ne bodo več krajšali uhljev, osem let kasneje pa v standard že zapisali, kar velja še danes. Leta 1905 je izšla prva revija o irskih terierjih, ki izhaja še danes.

Za hiter premik dogodkov je zaslužen Vero Shaw, ki je v knjigi Ilustrirana knjiga o psih (Ilustrated Book of the Dog) opeval irskega terierja in ga postavil tako rekoč na piedestal. Zameril se je sicer angleškim in še bolj škotskim ljubiteljem terierjev, ki so na prvo mesto postavljali svoje pse, na irske pa so gledali podobno, kot so Angleži zmeraj gledali na Irce, malce postrani in malce zviška. K irčevi priljubljenosti je dodal svoje tudi pisatelj Jack London, ki je irskega terierja postavil za junaka v knjigah Jerry z otoka in Michael, Jerryjev brat. Trenutno so najbolj znane simpatične pravljice o ircih simpatične angleške pisateljice Lucy Jackson, ki jo irski terier spremlja že od njenega tretjega leta starosti.

Irski terier je veliko slavo požel v času osvajanj ozemelj. Britanci so ga vozili seboj v kolonije. Pomagal je pri lovu, bilj je čuvaj, bali so se ga afriški domačini, posebej so ga cenili vojaki in čuvaji. Afriške izkušnje in dobro ime, ki je nastalo v savanah, so irskega terierja naredili za vojaka v prvi svetovni vojni. Bil je predvsem kurir, porabili pa so ga za vse in ko je dobil visoko vojaško odlikovanje, so ga cenili povsod. Medtem ko je marsikatera druga pasma med vojno skoraj izginila, je "irec" prišel iz vojne kot zmagovalec in se na lestvici najbolj priljublenih psov povzpel v neslutene višave, za nekaj časa celo na peto mesto med vsemi psi v Veliki Britaniji in za dolgo časa na trinajsto mesto v ZDA.

V Sloveniji velja irski terier kot manj poznana in redka pasma.